Na Zemljinih prsih smo zrasli mi vsi, kaj je dobro, nas mati uči!
predvideni čas branja: 30 min
Državljani Zemlje smo posamezniki, ki se zavedamo Enosti človeške duše. Na raznolikost narodov, ras, navad, materialne kulture, družbenih nadstavb, intelektualnega napredka in tehnološkega razvoja gledamo zgolj kot na manifestacije Enosti človeške duše v lokalnem okolju v povezavi z duhom določenega časa.
Naš cilj je širjenje zavesti Enosti človeške duše z namenom njenega izpolnjevanja v vsakem drobcu planeta Zemlje.
Preden je človek ustvaril svojo civilizacijo, svoje zasebno nebo in zasebno zemljo, je človeška duša živela v Enosti. V popolnosti. Vse je bil samo en človek. Razlike med ljudmi niso bile pomembne. Izključujoča navezanost na svoje nebo in svojo zemljo je povzročila, da smo izgubili stik z Enostjo človeške duše. Nenadoma človek ni bil več eno, temveč je padel na Zemljo in začel nositi njeno obličje. Pripadnost človeški vrsti, človečnost se je izgubila in človek je začel posvečati pozornost razlikam, ki jih je navezanost in nenavezanost na zasebno nebo in zemljo povzročila med ljudmi. Nenavezani človek je za navezanega postal divjak, navezani pa civiliziran. Obnašanje ljudi je vedno bolj začela narekovati lastnina. In človek se je začel odmikati od narave. S tem pa se je začela trgati zavest Enosti človeške duše.
Navezanost na lastno nebo in zemljo je ustvarila tudi mejnike med lastnino ter porodila dogovore o razmejitvah, pretoku in izmenjavi raznega blaga, s tem pa se je začelo oblikovati pravo. Tako se je rodil tudi materializem oziroma materialistični koncept življenja. V naravi sta duh in materija v ravnotežju, pri navezanem človeku pa se je ravnotežje prevesilo na stran materije.
Kadar je materija v ravnovesju z duhom, se človek ne boji izgube, ker se ves čas prilagaja razmeram, tako da ohranja ravnotežje med materijo in duhom. Navezani človek pa se izgube boji. Ima nesorazmerno več materije, toda ne dovolj duha zanjo. Zato ga prežema strah, da bi materijo izgubil, in postane še bolj navezan nanjo. Materija, ki je v nesorazmerju z duhom, ki je je več kot duha, pri človeku povzroči primerjanje z drugimi ljudmi in čez čas tekmovanje: čigavo je lepše, čigavo je boljše in kdo je srečnejši?
Vendar se vsak človek znajde tudi v položaju, ko ni na prvem mestu. Ne more biti vedno na prvem mestu. Čeprav je nekoč bil.
Če sta duh in materija v ravnovesju, čas in prostor ne obstajata. Namreč, povsod sta v ravnotežju in v vsakem trenutku se prilagajata drug drugemu, da nastaja novo ravnotežje. Drugače je, če nista v ravnotežju. Takrat nastane prostor z neravnovesjem, ki čaka, da se bo spet uravnovesil. Človek, ki je lastnik najimenitnejšega neba in najimenitnejše zemlje, je nanju tako navezen, da ju ne more razpustiti. V trenutku, ko nastopijo težave, ko začenja vse drseti proti naravnemu ravnotežju, pa človek to želi preprečiti, zato začne razmišljati tudi o tem, da bi si prisvojil zasebno nebo in zemljo svojega soseda, namesto da bi se mirno soočil s propadom. Vendar je tudi sosed navezan na svoje nebo in zemljo, zato težavo začneta reševati z nasilnim spopadom in uničenjem nasprotnika.
Toda s tem človek izgubi stik z Enostjo človeške duše. Demoniziral je soseda, ga napravil za izrojeno žival, da bi upravičil svoje jemanje tuje lastnine in poškodovanje ali celo umor sočloveka. S tem se je postavil v vlogo monopolista, kot da je edini s človeško dušo, vsi drugi ljudje pa so zgolj necivilizirane živali ali pa v najboljšem primeru manjvredni osebki.
Materializem je neravnovesje duha in materije v prid materije. Neravnovesje duha in materije v prid duha pa je iluzija. Idealizem in realizem sta poti ali pogleda, in sicer idealizem od materialnega k duhovnemu in realizem od duhovnega k materialnemu. Ravnotežje med duhom in materijo je stanje niča – ko nič ne izstopa.
Za sodobnega civiliziranega človeka je značilen izrazit materializem. Kopiči materijo brez končnega cilja. Bodisi da bi imel čim več, bodisi da bi imel najnovejše. V svoji navezanosti na materialne stvari vidi varnost, vendar ne sprevidi, da odvečna materija nudi toliko varnosti kot mlinski kamen plavalcu. Materialno navezanost opravičuje z življenjsko nujo, pri tem pa programirano presliši vsak predlog, da bi se vsaj poskusil otresti pretirane navezanosti na materialne stvari.
Navezanost na materialne stvari je umska, čustvena in telesna. Kadar prevladuje umska navezanost, si človek življenja brez določene materialne dobrine preprosto ne more zamisliti. Kadar prevladuje čustvena navezanost, človek brez določene materialne dobrine preprosto noče živeti. Kadar prevladuje telesna navezanost, pa človek brez določene materialne dobrine preprosto ne more živeti. To lahko ponazorimo s človekom, ki je do te mere navezan na avto, da si ne predstavlja življenja brez njega. Prevladujoča umska navezanost na avto se kaže v tem, da se ta človek brez avta nikamor ne premakne, nikamor ne gre peš, ne z avtobusom, ne s katero koli drugo obliko prevoza in je sveto prepričan, da druge možnosti ni. Prevladujoča čustvena navezanost na avto se kaže tako, da človek avto dojema bolj čustveno kot svoje družinske člane. Prevladujoča telesna navezanost pa se izraža tako, da človek svoj avto dojema in čuti kot del svojega telesa, čuti ga celo bolj kot svoje telo.
Vse omenjene vrste navezanosti na materialne dobrine imajo zgodovino. Ne prinašajo sreče, temveč obremenjujejo. Zaradi navezanosti je človeka strah poraza, bolečine in izgube. Ko zaradi toka dogodkov doživi kaj takega, pa ravno zaradi pretirane navezanosti na materialne dobrine veliko težje preživlja padce in izgubo ter si težko pojasni, da so tudi padci in porazi del naravnega toka dogodkov. Z navezanostjo na materialne dobrine si je človek ustvaril svoj tok dogodkov, ki si ga je prikrojil po lastnih materialističnih željah.
Z navezanostjo na svojo zemljo in svoje nebo ter zaradi dejstva, da je lastnina začela narekovati obnašanje in s tem vrednote, pa je človek ustvaril tudi kult svojega fizičnega telesa. Navezanost je povzročila, da je lastnina postala tisti ideal, ki mu je sprva posvečal ves svoj duh in nato z njim oblikoval svojo materijo, da je postala podoba same lastnine. Ta se je najbolj odrazila na fizičnem telesu. Tako je človek začel častiti izklesano mišičasto telo, dele telesa, svoj um ali pa svoje umetnije, s tem pa zgolj poudarjati svojo navezanost. Človek si je izmislil svoja pravila, kaj je lepo in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne, kaj je zaželeno in kaj ne. Ne sprejema več naravnega toka dogodkov, da ta določa in oblikuje življenje. Človek želi življenje po svoji šabloni, ki si jo ves čas prilagaja tako, da povečuje, ne pa razrešuje njegove navezanosti. Ko pa začne življenje odstopati od šablone, na katero je navajen, se ta človek ne znajde več. Še več, ne more in celo noče se prilagoditi ter opustiti svoje navezanosti, vsiljuje jo vsem okrog sebe in si izmišlja razloge, da bi jo ohranjal.
Takšen človek seveda nima miru, niti ni srečen. Toda znašel se je. Začel je lagati samemu sebi, da je srečen, razkazovati dokaze svoje sreče, svoje nepotrebne materialne dobrine. Izmislil si je uživanje v prestižu kot dokaz pomirjenosti oziroma miru. Svojo dušo pa je dvignil nad Enost človeške duše, kot da je on edini na svetu, ki jo sploh ima. Pri sebi je razbil Enost človeške duše in iz nje napravil Edinost svoje duše. Ni edini, ima soseda, ki je napravil točno isto, le zaradi navezanosti na svoje nebo in svojo zemljo malce v svojem slogu, ki ga je povzdignil čez vse. Oba imata tretjega soseda, ki je tudi napravil isto reč, a spet v svojem slogu.
Ni težko razumeti, kaj povzroča materialna navezanost. Ne gre za nujno potrebno hrano in vodo. Gre za hrano, ki bi jo lahko dali drugemu, a jo pojemo sami. Kljub temu da jo telo kot višek zelo hitro izloči. Ne gre za vodo, ki jo sami nujno potrebujemo, gre za vodo, ki bi jo lahko dali žejnemu.
Materialna navezanost kot posledica neravnovesja med duhom in materijo v prid slednje je pri človeku povzročila tudi otopelost in pomanjkanje sočutja. Ko je poškodovana materialna stvar ali pa je kdo zanjo prikrajšan, je to huje in žalost je večja, kot če bi se poškodoval človek. V tem je tudi protislovje materialističnega sveta. Materialna dobrina postane pomembnejša kot njen lastnik. Slednji pa zaradi navezanosti nanjo postane njen ujetnik.
Koliko je lastnikov, katerih izjemne materialne dobrine postanejo pomembnejše od njih samih? Lastnik ima več kot preveč in še več od tega, a ne premore duha za vso materijo, ki jo poseduje. Tega ne more skriti ne pred tatovi, ne pred oderuhi, ne pred podkupljivimi uradniki, pred nikomer. Vsi se ga lotijo kot krvosesi, vsak na svoj način. Za nameček pa si takšen lastnik še noče priznati dejanskega stanja.
Zato pri družbah z izrazitim neravnovesjem med materijo in duhom v prid materije kljub vsemu obilju materialnih dobrin zelo težko govorimo o resnični notranji svobodi, ki jo zagotavlja edino vzdrževanje ravnovesja med duhom in materijo. Materialistična družba kot nasprotje svobodi vzdržuje imperativ bogastva. V materialistični družbi si lahko svoboden, samo če si bogat. Protislovje je v tem, da je materialistična družba v svoji osnovi rezultat vzdrževanja neravnovesja med materijo in duhom ter pritiska na duh, da preprosto izdihne, kot da ne bi nikoli obstajal.
V duhovnem smislu je poraz le izguba nepotrebne materije in prilagoditev novi situaciji. Materialistični svet ne želi nove situacije, ničesar ne želi izgubiti, zelo pogosto tudi ne želi bistveno prilagoditi svoje oblike. V nespremenjeni materiji, ki ni nič drugega kot smrt duha, vidi svojo večnost. V duhovnem smislu je tudi najhujši poraz samo epizoda. Za materialistični svet pa ne pride v poštev nikakršen poraz, zato iz njega prihajajo najbolj skrajne pobude. Na Zemlji jih poznamo kot vojne, izdajstva, umore, pokole prebivalstva, zasužnjevanje itn. Takšne pobude nastanejo prav zaradi navezanosti na materijo in nezmožnost lastnega prilagajanja.
V tem smislu je orožje navadna potuha materialističnemu svetu, da se ne prilagaja in še naprej parazitsko vzdržuje navezanost. Materialistični svet je tisti, ki stavi na orožje, na biološko, da bo pomoril celotne rodove, na kemijsko, da bo uničil celotne pokrajine, in na jedrsko, da bo umoril vse življenje. Materialistični svet je tisti, ki je večno ogrožen, ves čas izumlja nova orožja, da bi škodoval drugim ljudem, in je tisti, ki potrebuje najbolj surove prijeme, paralizatorje, pištole, avtomatsko orožje, neomejena pooblastila in popolno nedotakljivost pred zakonom.
Materialistični svet se ponaša z materialno-tehnološkim napredkom. Vendar pa je težava v tem, da ga ne spremlja in ne dopolnjuje ustrezen duh. Rezultat je podoben, kot če bi dali opici sprožilec raketometa. Opica se sploh ne bo zavedala, kaj počenja. Nič drugače ni z današnjimi vojnami, ki jih sproža materialistični svet. Ta poskrbi, da je opica dovolj nahujskana, dezorientirana in zmanipulirana, da pritisne na sprožilec. Poskrbi tudi, da raketomet ne kaže sledi, da izvira iz materialističnega sveta, in tudi za to, da sam ni v dosegu raketometa, da nastane škoda le na materiji, ki si je ne lasti.
Takšne objestnosti bo konec. Človeštvo jo je krepko preraslo! Ne gre za nikakršen spopad dveh levov za življenjski prostor v savani. Materialistični svet ne želi prostora, želi materijo. Če zmagovalni lev premaganega le prežene in pusti, da si poišče drug prostor, pa se materialistični svet ne zadovolji samo z zmago, ampak premaganca želi oropati duha oziroma življenja samega. Ni zadovoljen, dokler premaganec ni mrtev. Strelja po truplu, čeprav v njem ni več niti iskre življenja.
Poznamo rek: »Naj sosedu crkne krava!« V materialističnem svetu se to reklo glasi: »Naj vsem crknejo vse krave in povrhu zgnije še vsa krma!« Da se materialist le ne bi malce odvezal svoje navezanosti. Ne glede na moč, ki jo ima, je v svoji drži in srži otročji in zaostal. In čas vedno bolj narekuje, da bo moral odrasti in napredovati.
Materialistični svet, ki brez obotavljanja takoj, ko se kaj zatakne, poseže po orožju, je v sebi poražen. Da vseeno navidezno zmaguje, mu pomaga svet iluzionistov s svojo navezanostjo na iluzije, ki so v bistvu ideali brez trdnih temeljev. Mar ni komunizem propadel in ali niso mnogi najvišji komunisti postali najtrdovratnejši kapitalisti, čeprav so imeli praktično vse iz iluzornega komunističnega sveta: nedotakljivost, vodilni položaj in prosto razpolaganje z javnimi (takrat družbenimi) sredstvi.
Pretirani materializem na drugi strani sproži pretirano iluzornost. Tako ne čudi, da je rojstvo velikega kapitalizma z množično produkcijo precej sočasno z rojstvom komunizma. Tako komunizem kot kapitalizem sta izvorno povezana predvsem s t. i. Zahodom, oba sta izvorno proizvoda nemške in britanske družbe, dveh najbolj reprezentativnih družb današnjega kapitalističnega Zahoda.
Zakaj je skrajni materializem za človeka problematičen? Materializem predvsem propagira družbo z individualno izraženim živalskim nagonom po preživetju. Pri tem pa zapada v protislovja, ko zunanji dejavniki neposredne življenjske ogroženosti umanjkajo, um ali programirana čustva pa jo umetno vzdržujejo kot neko sicer realno, toda umetno spodbujano stanje – tak je primer hladne vojne. Na dolgi rok takšno vzdrževanje ogroženosti vodi v izgubo idealov in življenjski nihilizem. Upanje v izpolnitev čisto vsakdanjih življenjskih ciljev s tem upada. Tako materialna družba po eni strani vzdržuje svojo materijo v prvotni obliki in obsegu, na daljši rok pa krni človeški razvoj.
To se kaže predvsem v izgubljenih otroštvih v materialističnem svetu. Otroci so prazni, brez idej, preveč so institucionalizirani in omejeni v splošnem poznavanju življenja. Celo otroci s kriznih območij, ki so prikrajšani za marsikatero dobrino, ugodje, zdravje in varnost, imajo pogosto duhovno bogatejše otroštvo kot otroci v materialističnih družbah. Materialistični svet namreč razmišlja in čuti namesto človeka, dostikrat zaradi avtomatizacije in robotizacije namesto njega tudi dela, zato marsikdo trpi hudo pomanjkanje volje do življenja. Kakšen je potem sploh smisel človeka v materialnem svetu? V takem svetu nihče ne potrebuje ne čustev ne uma, pogosto je nezaželen in odvečen, koristen je le kot delovna žival in tako je tudi hranjen in vzgajan.
Materialistični svet naj bi njegovim glavnim privržencem omogočil uživanje, nedelo, vse naj bi naredili drugi. Toda če telesa ne vzdržujemo s fizično in umsko obremenitvijo, zakrni, zgnije in odmre. Po drugi strani pa pretirani idealisti ponujajo modele, po katerih bi morala delovati družba, in v bistvu enačijo svoj cilj s ciljem materialističnega sveta, doseganjem večnosti.
V vesolju je večno samo nenehno spreminjanje iz ene oblike v drugo. Tako je tudi v Enosti človeške duše. Vse se giblje in pretaka. Vse se rojeva, živi in umre. Nato pa po smrti duh spet zavzame zapuščeno materijo, se z njo poigra in ji podeli novo življenje. Pri civiliziranem človeku pa je nastal problem navezanosti na materijo, ker je niti po smrti ne želi prepustiti novemu življenjskemu ciklu, saj si je zaradi navezanosti nanjo zmanjšal duha. S tem pa povzroči, da se določeni scenariji življenja oziroma kolektivni vedenjski vzorci ponavljajo.
Kaj je tisto, kar zmanjšuje navezanost na materijo? Več duha. Kako to občutimo? To občutimo kot ljubezen. Sam duh ni ljubezen, temveč ljubezen občutimo kot silo, ki vzpostavlja ravnovesje med materijo in duhom. Toda pot ljubezni, ki je pot proti ravnotežju, je po navadi zelo nenavadna. Pri materialistu, ki ima več skrbi in dolžnosti, kot jih zmore izpolnjevati, je pot ljubezni pot izgube denarja in bogastva. Pot izgube odvečne materije je kakor hujšanje, lahko je tudi bolj drastično, kakor stradanje ali odrez gnilega tkiva, odvisno od posameznika. Vendar ne pomaga dosti, če se po zdravljenju posameznik spet vrne na stara pota. Uravnoteženje nima smisla, če ne odpravimo razlogov za neravnotežje.
Ljubezen je tudi, ko pretirani idealist zelo trmasto preizkuša nek ideal, nato pa s svojo zaletavo glavo trči ob oviro. Temu rečemo blagoslov negativne izkušnje. Ta je namreč učiteljica, ki pa je uspešna le, če se učenec želi učiti.
Ljubezen je tista, ki kolesca v glavi požene v pravo smer, toda za to mora obstajati volja in človek mora dojeti brezizhodnost svoje prakse, jo odvreči in se odpreti za novo.
Vendar je v materialističnem svetu, kjer je vse tako ali drugače izgubilo izvirni pomen, ljubezen navadno potrošno blago, ki je omejeno na materialno plat. Materialistični svet potem s pritiski, sprevračanjem izvornih pomenov, lažmi in subtilnim nasiljem še dodatno povzroči, da beseda ljubezen pomeni vse drugo kot svoje bistvo. Tako je beseda ljubezen v materialističnem svetu pogojevana: ljubim te samo, ko daješ, ko ne, te sovražim. Ljubezen v materialističnem svetu je tudi vsiljena: nekaj, kar je že v osnovi odbijajoče, mora biti sprejeto; nekaj, kar je naravno, pa se mora izumetničiti, poneumiti ali naličiti. Ljubezen v materialističnem svetu je tudi precenjena, ko se nečemu, kar je malo vredno, prenapihne vrednost.
Ljubezen v materialističnem svetu je iluzorna. Hrepenimo po njej, ker je nimamo. Zato je kot privid žejnega v puščavi. Iščemo jo v golih telesih, alkoholu, mamilih, obsesijah, kot so video in računalniške igrice, številkah na bančnih računih. Iščemo jo povsod, kjer smo jo izgubili in kjer je ne bomo našli, povsod zunaj sebe.
V materialističnem svetu lažje najdemo ljubezen v njenem nasprotju. Že sam začetek materialističnega sveta, ki je začetek navezanosti človeka na svoje nebo in zemljo, je hitro vzbudil nasprotje ljubezni, ki se mu reče ljubosumje. Človek je postal ljubosumen na drugega, ker je imel drugi očem všečnejši in srcu mikavnejši rajski vrtiček, svoje nebo in svojo zemljo. Zanimati ga je začelo, kako bi bilo, če bi bil on lastnik sosedovega vrtička.
Tako mora človek graditi monumentalne zgradbe, ki sežejo do in onkraj neba, ki tehtajo kot cela pokrajina in ki jih gradi množica ljudi. Zemljo posiljevati s preusmerjanjem voda, da več rodi. Človek, ki je podlegel ljubosumju, se ne more več umiriti. Postal je begunec v svojem življenju, v vsem, kar počne. Je kot človek, ki nikjer ne more najdi svojega doma.
Ljubosumje je kakor tema, ki od daleč gleda rastline in živali, kako se na sončni svetlobi razživijo. Tema bi si tudi želela živost, toda zataji se, ker bi morala iti na svetlobo, in zato zataji svojo potrebo po živosti. V samozatajitvi pa se rodi sovraštvo, ki je sovraštvo do samega sebe, toda projicira ga vedno na nekoga drugega. Ljubosumje je tista sila, ki najbolj trga Enost človeške duše in ji daje razloge za to početje. Ljubosumje je kot tema, ki nikoli ne pokaže svojega pravega obraza.
V materialističnem svetu je veliko lažje govoriti o temi kot o svetlobi in o ljubosumju kot o ljubezni, saj sta tema in ljubosumje veliko bolj zaznavna in prisotna. Ljubosumje je kot tema, ki nekaj čas pusti, da jo svetloba razsvetljuje, ko pa svetloba postane premočna, ji zarije nož v hrbet. Ljubosumje je kot mrtva tišina, ki drugim ustom pusti govoriti v svojem imenu, a ko govor postane preveč oseben in vedno bolj opozarja nanjo, jim nalije strupa v vodo. Ljubosumje verjame v čarobne formule, ki niso nič drugega kot bližnjice, po navadi še varljive povrhu. Dokler po teh čarobnih formulah zmaguje, je vse v redu in se roga celotnemu svetu.
Ljubosumje je kot predobri očka, ki vsem podarja materialne dobrine in jih razvaja, a ko je razkrinkan, takoj opustoši celotno kraljestvo in ga zapusti. Ljubosumje je kot najbolj svetniška ženska, utelešenje imenitnosti in lepote, ko pa nekdo želi potipati, kaj se v resnici skriva za lišpom, se nenadoma znajde na smetišču nevarnih odpadkov.
Odnos Državljanov Zemlje do vere je, da vsakogar podpira in spodbuja v njegovi izvirni veri. V današnjem času je vera v glavnem kozmetični dodatek, ki pride prav v politiki, ekonomiji in za osebne koristi, vendar se zelo oddaljuje od izvirnega sporočila. Vse izvirne oblike religij so namreč obujale, prakticirale in uporabljale zavest Enosti človeške duše. Toda predvsem pod vplivom materialističnega sveta se je izvirni duh vere izgubil, poleg tega pa so se verstva razcepila, ker so postala plen »lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« (Mt 7, 15).
Zavesti Enosti človeške duše nič ne pomaga, če vernik ne razume bistva zgodbe svojega učitelja. Je kot človek, ki prenaša tovor brez kakršnega koli cilja in vedenja, za kaj ga sploh nosi in čemu vera služi. Da bi v življenju udejanjal vero čim bližje temu, kot jo je njegov učitelj, pa dostikrat sploh ni niti rezervna opcija. K temu še pripomore materialistični svet, ki načrtno ustvarja pogoje, da se spodnaša izvirni pomen vere, namesto da bi se jo udejanjalo v duhu njenega izvirnega učitelja.
Državljani Zemlje zagovarjamo, da mora človek vse, kar je vzel nase in začel, tudi izpolniti in končati. V tem smislu tudi zagovarjamo, naj verniki resno vzamejo svojo vero in jo v svoji notranjosti izpopolnijo, ne pa da ta del svojega življenja zavržejo, še preden ga dobro spoznajo in do konca uporabijo.
Problem verstev je malodane povsod isti: to je zloraba globokega zaupanja vernikov s strani verskih institucij. To se najbolje odraža v vojnah in vojni industriji, pa tudi v sredstvih in ljudstvu, uporabljenih v obeh svetovnih vojnah, ko so bila za najbolj odvratne cilje zlorabljena najintimnejša čustva celih narodov. Ob tem pa verske institucije ljudem niso ponujale pomoči, niti niso branile verskih idealov. Drugo področje, ki je močno zaznamovano z izgubo globokega zaupanja, so medčloveški odnosi, tako partnerski kot poslovni. Preprosto se vse rešuje na silo in z denarjem, kar je pravzaprav pometanje težav pod preprogo ali njihovo zakrivanje s tonami kozmetike.
Denar je namreč slaba tolažba za katastrofalne medčloveške odnose. Razcvetela se je »kultura« tožarjenja, ko ljudje z zahtevami po milijonskih odškodninah skušajo kompenzirati sterilno otroštvo in jalovo mladost, umanjka pa globlje prizadevanje, da bi stvarem prišli do dna in jih spremenili v temeljih. Ta temelj je seveda vera.
Tudi materialist ima svojo vero. Dokler ta vera daje, je njen fanatičen privrženec: veruje v borzne špekulacije, nezakonite prakse, tvegane posle, ki se ne zmenijo za etiko in zakone, veruje v sejanje vojn in ustvarjanje sporov, veruje v hinavščino in zahrbtnost kot preverjeni in učinkoviti metodi. Ko zaide v slepo ulico, se mora tak materialist s svojo vero soočiti in jo izkusiti tudi z druge plati. Toda tudi materializem ni nič drugega kot nasprotje izvirne vere, načrtno norčevanje iz vere. Vse izvirne oblike vere obujajo Enost človeške duše.
Najbolj naraven odnos do okolja je, da je človek z okoljem in vsem, kar je in biva v njem, eno. Če je človek eno z okoljem, tudi lom bilke čuti kot lom v svojem telesu. To je naravno. Pod njegovim nebom in na njegovi zemlji pa ga nič ne boli, ko se radioaktivna in z jedkimi kemikalijami pomešana gnojnica poliva po poljih, potokih, gozdovih in morjih. Lahko bi čutil, toda raje se omrtviči, da ne čuti ničesar, in se opije do nezavesti. Svojo notranjost napolni z mamili in tako uniči organe, da ga ne morejo več obveščati, da se dogaja nekaj neželenega.
Okolje, ki ga človek sam ustvarja, je le preslikava človekovega trenutka, v katerem je obstal, izgubil energijo, se navezal na materijo, zdaj pa se poskuša rešiti, kljub temu da vse skupaj na ves glas razglaša kot neverjeten in edinstven napredek. Zastrupljanje narave prihaja iz človekovega odnosa do sebe. Tako kot sebe zastruplja in polni z vsemi mogočimi sredstvi, to počne tudi z naravo. Razlog za tako početje ni nič drugega kot bežanje od samega sebe.
V mnogočem človek s planetom Zemljo eksperimentira. Zanima ga, kako bi bilo videti, če bi ozon zares izginil. Ve sicer, da bi najverjetneje tudi sam umrl. Zato si najprej zgradi primeren bivalni in življenjski prostor, ki mu bo omogočil preživetje, nato pa bi vseeno rad preskusil, kako to zares izgleda, seveda ne na sebi. Raje bi poizkusil na sosedu ali na sosedovem sosedu ali pa na nekom izza devetih gora in devetih voda.
Zanima ga, kako bi bilo videti, če bi se milijonska mesta zares utopila v smeteh. Seveda bi to raje videl pri sosedih, sam pa bi jo ucvrl na varno.
V vsem tem pa se kaže samo tolikšna navezanost na materijo, da se ne zmore več prilagajati spremembam v naravi, zato nad njo izvaja nasilje, da bi preživel.
Bolezni našega materialističnega sveta so v marsičem posledica prehranjevanja oziroma uživanja slabe hrane. Neznanske količine hrane uvažamo z vseh koncev sveta. Banane iz Afrike, pomaranče iz Sredozemlja, kavo iz Južne Amerike, paradižnik iz Azije in še in še. Vendar je najbolj primerna domača, lokalna hrana. Razlog je preprost. Fizično telo se lokalnemu okolju najbolje prilagaja, če vase vgrajuje lokalne gradnike snovi, minerale in beljakovine iz domačega okolja … Rastline in živali, ki uspevajo v nekem okolju, v tem okolju omogočajo najvišjo stopnjo preživetja. Prvi korak prilagajanja življenja in s tem lastnega fizičnega telesa nekemu lokalnemu okolju je lokalna hrana.
Lokalni pridelovalec se zaveda posledic pridelave hrane. S tem zavedanjem tudi vzgaja hrano, ve, da ni vse dobro za tuja usta. Tega zavedanja nekdo, ki hrano prideluje v oddaljenih deželah, nima oziroma ga ima veliko manj.
Pomemben vidik pridelave prehrane je tudi izpostavljenost polj škodljivcem, plesni, plevelu in drugim naravnim vplivom. Pri množični pridelavi človek to rešuje tako, da na polja preprosto zmeče na tone strupov. Ker se zaveda, kaj je odvrgel v prst, tega sam raje ne je. Tehnološko gledano je v materialističnem svetu prehrambna industrija z možnostjo, da ljudi nasiti v vseh časih, kljub vsemu čudež.
Spet gre za problem materialistične navezanosti na lasten uspeh, ki porodi ljubosumje. Človek drugemu ne dovoli niti tega, da bi poskusil drugače, in mu s svojo tehnologijo uničuje lokalno pridelavo hrane. Tehnološka pridelava hrane je namreč bolj ali manj mehanizirana, avtomatizirana, podprta z velikim naborom gnojil, strupov in drugih kemikalij. Vse to seveda stane. Na drugi strani pa lokalna hrana iz tretjega sveta ne posega po rekordih, ne uporablja spektakularne mehanizacije in čarobnih kemikalij, pač pa ljudje bolj ali manj kmetujejo z golimi rokami. Lokalni pridelek slednjih je okusnejši in hranljivejši, vendar ne more biti množičen.
In tako spet vzplamti vojna med Kajnom in Abelom. Gospod sprejme boljši sad iz Abelovih žuljavih rok, sadu izpod Kajnove mehanizacije pa noče niti pogledati. Kajnu upade obraz, razsrdi se na brata in najprej Abelu pošlje kontubernij odvetnikov, da predlagajo najbolj idealno rešitev spora, s katero bi vsi pridobili.
Človeku, ki mu je vseeno, kaj jé, je tudi vseeno, kakšna čustva goji v sebi in kaj daje iz sebe. Gnila hrana vzbuja gnila čustva, oskubljena in revna hrana ne vzbuja radodarnosti, preveč začinjena prehrana vzbuja pretiravanje, plevel vzbuja nevoščljivost. Zastrupljena hrana vzbuja zastrupljeno srce. Pri vsem tem je daleč največja težava današnjega sveta to, da je človeku vseeno.
Drugi problem prehrane je pretirano uživanje močno začinjene hrane in neuravnotežena prehrana. Pravi izvirni okus živil vsebuje tudi okus zemlje, v kateri je rastlina zrasla. Preko hrane se povežemo s samo zemljo.
Do mesa, ki ga uživamo, ne pridemo več po naravni poti. Nekoč davno je uboj živali narekovala lakota. Spustiti smo se morali na lastno živalsko raven in postali žival, ki je pojedla žival. To je bil boj za preživetje. Ob tem je človek še imel zavest, bil je hvaležen živali, da je dala svoje življenje, da se je ohranilo njegovo. Ključnega pomena je, da je človek znal vzdrževati ravnotežje med duhom in materijo. Danes ni hvaležnosti, zato v prehrani z mesom in mesnimi izdelki tudi ni ravnotežja. Mesa se predvsem v materialističnem svetu poje veliko preveč. Namesto da bi se zaradi presežka bogatih mesnih proteinov počutili močnejše in varnejše, se dogaja ravno nasprotno. Z meso zaužijemo tudi živalski smrtni strah. Ker gre za presežek mesa glede na dejansko potrebo, ki ga želimo zadržati, ga ne izločimo, temveč ga s strahom vred vgradimo v lastno telo. In tako ob maščobah, proteinih in mišični masi kopičimo še živalski smrtni strah.
Ob tem pa del materialističnega sveta, ki je zasvojen z mesom in tudi sicer deluje kot zbiralnik za vse vrste odvečne prehrane, bije notranji boj, ker drugi ljudje nimajo hrane niti za preživetje. Na eni strani imamo svet, ki se spopada z debelostjo in odmetavanjem hrane, na drugi strani pa lačne.
Gozdovi predstavljajo pljuča planeta v fizičnem smislu, saj zagotavljajo kisik. Materialistični svet se zna domisliti rešitve, da lahko kisik proti plačilu umetno pridobiva v laboratorijih, zatorej lahko vse gozdove na planetu mirno posekamo in pozabimo.
Današnji človek v materialističnem svetu se je obrnil proti gozdovom. Po eni strani je ogromno reči narejenih iz imenitnega lesa. Uporabljamo ga v veličastnem obsegu: veliko vrat v vsakem domu, pohištvo, tla, stene, strehe; uporablja se tudi v skoraj vseh industrijskih zgradbah. Potem so še lesena vrata v upravnih poslopjih, v vseh šolah in vrtcih. V različnih ustanovah, zdravstvenih domovih, na upravnih enotah, policijskih postajah, v vojašnicah, bankah, vsepovsod lesena notranja vrata. Koliko lesa je treba posekati zanje? Potem je še les za okna, mize, stole in notranje ograje, poleg tega pa še les za ogrevanje in papir. Koliko lesa potrebuje za vse našteto petsto milijonov ljudi?
Zaradi razvoja tehnologije se stvari spreminjajo in les marsikje počasi nadomeščajo umetne mase, digitalizacija pa počasi izpodriva uporabo papirja. Toda na drugi strani je gozd z drevesi, ki ga človek uniči. Visoka drevesa rastejo leta in desetletja, nekatera pa so stara tudi več stoletij. Štiristo let stara drevesa so preživela od 16 do 20 generacij. Takšno drevo je simbol prilagajanja in preživetja v naravi. Drevo pesti marsikaj. Nihanja količine vode, ki jo mora posrkati skozi korenine, da preživi, dostopnost rudninskih snovi, ki ga gradijo, spremenljiva svetloba in temperatura, zajedavske rastline in živali, lom sosednjih dreves, sečnja in še marsikaj. Drevo se ne more braniti, saj nima rok, da bi si pomagalo, toda vseeno preživi. Drevesu ostane le notranja moč.
Človek, ki zaradi pretiranih želja objestno uničuje gozdove, veliko izgublja. Zaradi dolgoživosti gozdov izgublja živi spomin na prednike. Izgublja tudi vero v notranjo moč, saj uničuje tisto, kar je utemeljeno na notranji moči. Drevesa in gozdovi s svojim kljubovanjem času tudi simbolizirajo resničen, konstruktiven podjetniški pristop. Danes se človek zanaša v glavnem na hiter, pogosto izdajalski dobiček in največja podjetja se lomijo hitreje kot najbolj trhlo drevje v gozdu.
Navezanost v materialističnem svetu ni omejena samo na materijo. Tudi človeka se vedno bolj dojema kot materijo, objekt, stvar, lastnino, lutko. Zato se človek tudi fizično »obesi« na sočloveka, prijatelj na prijatelja, družinski član na drugega družinskega člana, partner na partnerja. Posledično človek trpi zaradi velikih nihanj odnosa drugih ljudi do njega samega: enkrat je največji junak na svetu, drugič, pogosto takoj zatem, veliki strahopetec. Enkrat je najbolj priljubljen, spet drugič najbolj osovražen, enkrat najlepši, kmalu zatem najgrši. Posebno poglavje pa predstavljajo otroci. Ker so dojemani kot materialni objekt, imajo pogosto okoli sebe družbo in starše, ki jih ljubijo kakor nihče na svetu. Zanje naredijo vse, toda pogosto je težava v tem, da otrok dejansko ne potrebuje prav ničesar od tistega, kar mu starši in družba dajejo.
S tem ko otroka naredijo za materialni objekt čaščenja oziroma za idola, mu pogosto vzamejo otroštvo in mladost. Ob tem nanj preložijo svoje odrasle frustracije. Bolj ko otroka navežejo nase, bolj mu otežijo pot do samostojnosti. Starši in družba so odgovorni za to, da otroka usposobijo za življenje, ne pa da mu preko navezanosti privzgojijo bolestno preobčutljivost, ki ga v vseh pogledih pohablja. Dostikrat se dogaja, da se ne starši ne družba sploh ne zavedajo svojih napak. Celo ko se jih začno zavedati, iščejo izgovore, da se ne bi soočili z njimi.
Ekonomija je v materialističnem svetu tema številka ena in vse se vrti okoli nje. Ekonomija ni sporna, dokler služi naravnim potrebam. Sporna postane, ko postane sama sebi namen. Ko ima človek že tako ali tako preveč, pa si kar ne more nehati izmišljati, kaj bi še imel. V tem smislu lahko govorimo o odvisnosti od bogastva, ki že meji na norost. Pri plenilski ekonomiji, kakršna je značilna za velike ekonomske sisteme v materialističnem svetu, človek postaja od teh ekonomskih sistemov pretirano odvisen, postaja suženj produktov in zapade v brezizhoden krog ekonomije zaradi ekonomije. Za človeka je postalo samoumevno ali celo normalno, da se obnaša neetično in zločinsko. Kadar gre za interese velikega ekonomskega sistema, drugačen pristop razume celo kot slabost. Poleg tega je na metode, ki mu prinašajo ekonomski uspeh, navezan do te mere, da sploh ne opazi ne spolzkih tal pod seboj ne prepada pred seboj. Še več, namerno jih noče opaziti, da le ne bi zmanjšal svojega dobička.
Ekonomija je področje, kjer se najbolje pokaže človekova objestnost. V materialističnem svetu je ekonomija na institucionalni ravni drugo ime za vojno. Kjer gre za preveliko materialistično navezanost na velike ekonomske subjekte, sploh ni važno, za kakšen družbeni sistem gre, naj bo to kapitalizem, socializem, fevdalizem ali sužnjelastništvo. Tam se odvija vedno ena in ista zgodba, ko bogastvo monopolizira peščica norcev, ki iz ekonomije delajo vojno: enkrat sodno, drugič ulično, tretjič plemensko, četrtič lokalno, petič državno in šestič svetovno ter potem spet od začetka nov krog.
Mir se v materialističnem svetu napačno enači z mrtvilom. Ko se govori o miru, je pogosto mišljeno zamrznjeno stanje mrtvila. Mrtvilo pa vzbuja nemir. Mrtvilo se pogosto označi kot umetni mir. Mrtvilo ne pomeni miru, pogosto gre za pretvezo, da se naravna živost zmanjša. Po drugi strani pa človek mrtvilo razbija z razgrajaškim obnašanjem. Zato je v takem svetu človek dostikrat razpet med dvema nenaravnima skrajnostma, med mrtvilom in razgrajanjem. Kadar je v mrtvilu, hoče neko živost, a ne zna se ji prepustiti drugače, kot da se prepusti razgrajanju, razlogov za mrtvilo pa ne odpravi.
Kadar gre za razgrajanje, hoče mir, ki je zanj v bistvu mrtvilo. Pravi mir ni vezan na zunanji svet, temveč je notranje stanje. Mir je notranje ravnotežje duha in materije, za katerega je ključna sposobnost prilagajanja zunanjim spremembam. Ko človek ohranja notranji mir, je vseeno, ali je zunaj mrtvilo ali razgrajanje.
Zato ne preseneča, da se vojne, spopadi in spori ne vodijo zavoljo notranjega miru, temveč zaradi zunanjega vzpostavljanja bodisi mrtvila bodisi razgrajanja. Prav tako ne preseneča, da se mnogi spori vlečejo desetletja in stoletja. V njih ne deluje notranje ravnotežje, temveč se v skladu z zunanjim materialističnim interesom mrtviči ali razgraja. V takem okolju so izjave o željah po miru in govoričenje o miru prazne. Kažejo, da je človek popolnoma nesposoben ali celo ne želi dosegati in vzdrževati notranjega miru. Učinkovito doseganja popolnega notranjega miru se ne ozira na nič, niti če pred nosom divja svetovna vojna.
Ko človek govori, da si želi mir, ga sam nima interesa vzpostaviti od znotraj, zato ga pričakuje od drugega ali pa drugemu prigovarja, kakšno stanje naj vzpostavi, da bo zadovoljen. Skoraj po pravilu govoričenje o miru kaže na človeka, ki v resnici ravna prav nasprotno. Mir je sposobnost notranje moči, ne pa zunanje. Zato ga nasilneži in obsedenci z materialnimi stvarmi nimajo in ga iščejo. Toda ko bi morali sami udejanjati mir, odpovejo, ker se nočejo odreči navezanosti na materialne dobrine.
Za Državljana Zemlje na celotnem planetu obstaja samo ena država. Ta država skrbi za svoj prostor, tla, zrak, vode, življenje ljudi, živali in rastlin v skladu s svojimi interesi in zmožnostmi. Fizične meje med prostori, ki se imenujejo države, so posledica dogovorov človeka z drugim človekom o upravljanju teh prostorov. Vsak prostor ima lahko svoje načine, metode in sisteme upravljanja in skrbništva nad svojim prostorom ter vsem, kar pride vanj. Zato je povsod v osnovni funkciji sveta le ena država. Narcisoidno tekmovanje med fizičnimi prostori, ki sami sebe imenujejo države, je plod človekove odtujenosti od Enosti človeške duše.
Državljani Zemlje zavest o eni državi na planetu Zemlja imenujemo Pangaia. To je država brez meja, združena v Enosti človeške duše.
Uporabljamo tudi druga izbrana imena, da se lahko približamo vsem ljudem planeta. Druga imena za zavest o eni državi na planetu Zemlja imajo enako moč. Ime Pangaia je bilo izbrano, ker simbolizira združen planet, tako kot arhaična pracelina Pangea. Grško ime je bilo izbrano zaradi našega izvora in naše zaveze, da pomagamo ohranjati duh mitoloških temeljev naše združene Evrope, katere ime izvira tudi iz grške mitologije.
Državljani Zemlje ne predpisujemo nobenih posebnih dejanj. Državljani Zemlje zgolj širimo zavest Enosti človeške duše, dejanskih razmerah materije in duha ter navezanosti človeka na materijo.
Državljani Zemlje ne zagovarjajo nobene široke in skupne rešitve, ki bi bila vsiljena vsem za reševanje problemov planeta v smislu družbene ali sistemske ideologije. Če je trenutni politični, ekonomski in demografski sistem tisto, kar najbolje »znamo«, pa to še ne pomeni, da se ne moremo ozirati po drugačnih možnostih skupnega bivanja na planetu. Državljani Zemlje spodbujamo zavedanje o vzrokih in posledicah človeške navezanosti na materijo.
Odkrijte Državljana Zemlje (Pangaie) v sebi in mu pustite, da se začne zavedati svojih navezanosti in navezanosti drugih ljudi.